Čebelarski izlet v Belo Krajina - 2001

 

Konec aprila 2001 smo se odločili da obiščemo čebelarja g. Milana Vajdo iz Bele Krajine.  G. Milan Vajda čebelari z okoli 200 čebeljimi družinami na več stalnih lokacijah. Po prisrčnem pozdravu, smo si ogledali dve njegovi stojišči, kjer nam je predstavil svoj način čebelarjenja. Seveda nam je predstavil tudi svojo zidanico, kjer smo poskusili njegove pridelke in se prepričali o gostoljubnosti belokranjcev.

Nato nas je g. Vajda popeljal po na ogled Gasilskega muzeja v Metliko.  Muzej je bil odprt 16. avgusta 1969, ob praznovanju stoletnice gasilstva na Slovenskem. Ustanoviteljica muzeja je Gasilska zveza Slovenije, v Metliki pa je muzej zato, ker je bilo tu 18. septembra 1869 ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem.
Obiskali smo tudi  Tri fare v vasi Rosanice . Na njenem severnem robu se v senci visokih lip skrivajo tri cerkve, obdane z visokim zidom. Postavljene so druga ob drugo, da se zdi že to nekam pravljično. Ne prihaja od treh župnij, ki bi imele tukaj svoj sedež, ampak so tri cerkve dale nenavadno ime kraju in od tod so ga Belokranjci ponesli povsod po svetu.

Za konec izleta pa smo obiskali kmetijo odprtih vrat Simonič v Drašičih kjer smo se okrepčali in v poznih večernih urah poslovili od svojega gostitelja.

 

 

Čebelarski izlet na Štajersko -  2002

 

V rahlo sprejemljivem

 

V rahlo spremenljivem aprilskem vremenu smo se odpravili na pot na Štajersko. Namenili smo se obiskati čebelarja g. Zorana Zidariča iz Ruš.    Po prisrčnem pozdravu nas je odpeljal do enega svojih stojišč in nam razložil čebelarjenje  s Kirarjevimi panji.  Kar prehitro sta minili dve uri in morali smo na dogovorjen obisk v hidrocentralo Fala. Elektrarna Fala je najstarejša elektrarna na slovenskem delu reke Drave. Graditi so jo pričeli leta 1913, s prvimi petimi agregati je začela obratovati že leta 1918.

Zaradi naraščajoče porabe električne energije je bil leta 1925 dograjen šesti in leta 1932 sedmi agregat. Po zaključku gradnje elektrarn na Dravi je postala pretočna zmogljivost turbin na Fali premajhna glede na preostale elektrarne v dravski verigi. Zaradi izenačitve pretokov s preostalimi elektrarnami je bil leta 1977 dograjen še dodatni osmi agregat s Kaplanovo turbino moči 17 MW, od temeljite prenove ob koncu 90-ih let pa elektrarna deluje le s tremi novejšimi agregati, ki izkoriščajo 14,6 m padca in imajo pri moči 58 MW letno proizvodnjo 260 milijonov kWh. Našo pot  nas je vodila  v Maribor, kjer smo obiskali  dvorec Betnava. Tam so nas pričakali mariborski čebelarji z njihovim predsednikom g. Pušnikom. Po predstavitvi njihovega društva  in preizkušanju medice, smo si ogledali še čebelarsko trgovino. Naše potepanje po Štajerski pa smo zaključili na kmečkem turizmu na obronkih Pohorja.

 

Čebelarski izlet na Kras -  2003

 

To leto smo se odločili za izlet na Kras in sicer k znanemu čebelarju  Jožefu Švagelju iz Štanjela. Kot se za april spodobi nas je večino časa spremljalo deževno vreme, ki pa našega razpoloženja ni moglo pokvariti. G. Jožef Švagelj je čebelar,  turistični vodnik, je pa tudi oče naše čebelarke Petre Podgoršek. Zato je bil njegov sprejem še toliko bolj prisrčen. Najprej smo si ogledali slikovito naselje Štanjel. Idilična vasica, ki je  zanimiva za turiste, za življenje tam pa precej težavna, saj nimajo vodovoda. Spoznali smo sloviti Ferrarijev vrt,  zgodovino gradu in Fabianijevo pot . Pot nas je nato vodila na kmetijo Kobal, kjer so nam postregli s kraškimi dobrotami. Ko okrepčilu smo  obiskali  stojišče čebel g. Švaglja, kjer nam je predstavil njegov  način  čebelarjenja. Obiskali smo tudi lepo urejeno vojaško pokopališče  iz 1. svetovne vojne. Ker je g.Švagelj profesor in turistični vodnik,  nam je resnično izčrpno predstavil zgodovino njihovega kraja za kar smo mu vsi udeleženci zelo hvaležni

 

Čebelarski izlet na Tolminsko - 2004

 

V deževni soboti smo se člani obeh čebelarskih društev Skaručna in Tacen odpeljali proti tolminskem. Morebiti se je tudi nebo zaradi naše dobre volje vedno bolj jasnilo in že  v Idriji nas je pričakalo sonce. Odpravili smo se v rudnik živega srebra, kjer smo spoznali  podzemlje in  težko  življenje rudarjev.  Kar oddahnili smo si ko smo ponovno stopili na plano. Pot smo nadaljevali v Kobarid, kjer smo si ogledali muzej soške fronte. Človeka kar pretrese, ko ti slikovito predstavijo, kaj vse so morali vojaki na fronti prestati.  Grozljive pa so bile tudi izgube na tako majhnem prostoru.

Naš izlet smo nadaljevali z obiskom čebelarstva v idilični vasici Sužid v bližini Kobarida. Sprejela sta nas čebelarja ga. Marija Sivec in g. Dušan Žunko, ki skupaj čebelarita  z okoli 200 čebeljimi družinami. Ukvarjata pa se tudi z vzrejo matic. V prostem času go. Marija tudi vneto slika tako na platno, steklenice itd. Predstavila sta nam svoje čebelarstvo in pokazala eno od stojišč.

Druženje v resnično sončnem vremenu smo nadaljevali v bližnji gostilni kjer smo ob zvokih harmonike tudi zaplesali nato pa se preko Vršiča odpravili domov.

 

 

Čebelarski izlet na Kočevsko -  2005

Med čebelarskima društvoma Skaručna in Tacen že vrsto let poteka zgledno sodelovanje, ne samo na področju izobraževanja, temveč tudi na  izmenjavi praktičnih izkušenj. Ena takih priložnostih je tudi  vsakoletni čebelarski  izlet, ki ga organizirata predsednika obeh društev Tone Tome in Franc Gosar. Tokrat je bila na vrsti Kočevska regija.  Tradicionalni dež, ki nas spremlja skoraj vsako leto, tudi letos ni zatajil. Ko smo se v  soboto zjutraj, 17. septembra zbirali pred  Kulturnim domom v Vodicah, smo bili vsi oboroženi z dežniki, ter toplimi vetrovkami. Zaskrbljeno smo pogledovali v nebo, če se bo le kje pretrgal kak oblak in nam dal slutiti boljše vreme. Pred gasilskim domom v Tacnu so vstopili še preostali udeleženci in že smo jo mahnili proti Ribnici. Čemerno voljo so hitro pregnale dobrote, ki so jih zvarili naši čebelarji in napekle gospodinje, pa tudi nebo se je počasi zdelo bolj prijazno, saj je dež popolnoma prenehal.

V Kočevski reki sta nas pričakala predsednik čebelarskega društva Kočevje gospod Viktor Pešelj in gospodična Mirjam, sicer ena redkih domačink iz  Kočevske reke. Povedala nam je nekaj o zgodovini okoliških krajev, značilnostih tega področja  in o današnjem življenju . Ogledali smo si najstarejši oreh v Sloveniji in novozgrajeno cerkev sv. Janeza Krstnika. Cerkev so postavili v 90 letih  kot nadomestilo vseh porušenih sakralnih objektov na tem področju po drugi sv.  vojni.

Pot nas je nato vodila v osrčje jelkinega gozda, v domovanje medveda in seveda čebel. Mogočna drevesa, ki so se dvigala v jasno nebo, tišina in prekrasna jasa na kateri  je stal lepo urejen  čebelnjak  in   vremenska postaja. Pridružila  sta se nam še dva čebelarja iz Kočevja  – gospod Šercer in gospod Obranovič. Kako uspešno čebelariti, se  boriti proti boleznim in podobno, so teme,  o katerih  čebelarjem  nikoli ne zmanjka vprašanj in mnenj.  Beseda pa lažje steče, če je poleg  še prigrizek, ki smo ga prinesli s seboj in pokušino medenih izdelkov kočevskih gostiteljev. Kočevski čebelarji so nam med drugim tudi povedali, kako so zaščitili geografsko poreklo KOČEVSKI MED.

 Kar težko je bilo prekiniti veselo druženje, vendar nas je čas preganjal, saj smo imeli v programu  še nekaj ogledov. Ustavili smo se v Šeškovem domu v  Kočevju, kjer se je leta 1943  sestala prva slovenska vlada . V dvorani so razstavljene slike Božidarja Jakca s portreti takratnih udeležencev.  Ogledali smo si zanimiv  kratek film o nastanku in zgodovini Kočevja ter  razstavo o kočevskih Nemcih.

 Nato smo se  podali naprej proti Kolpi, kjer je ponovno  začelo rositi. Zapihal je hladen veter, zato smo si le  na hitro ogledali cerkvico sv. Ambroža,  zavetnika čebelarjev v Podgradu.  Po ozki ovinkasti cesti smo končno  prispeli  do kraja Stari trg ob Kolpi kjer nas je v gostišču, tik ob reki,   že čakalo kosilo.  Ogrela nas je topla juha, odlično pripravljene postrvi  in lahko smo se zavrteli ob zvokih  veselega  harmonikarja.

 

 Čebelarski izlet na Belo Krajino - 2006

 

 

 

Čebelarski izlet na Koroško - 2007

 

Čebelarska sezona je mimo, čebelarji so svoje čebele nahranili in pripravili za zimo. Tako si lahko malo oddahnejo in se udeležijo že tradicionalnega čebelarskega izleta, katerega vsako jesen prirejata ČD Skaručna in ČD Tacen.

Odpravili smo se že zgodaj zjutraj, saj nas je čakala dolga pot, ki nas je tokrat vodila na  Koroško. Kljub temu, da so vremenoslovci napovedovali lepše vreme, nas je zjutraj pospremilo nekaj drobnega dežja. A le-ta ni pregnal dobre volje. Po dobrih dveh urah vožnje in obvezno kavico,  smo prispeli v  Dravograd, kjer sta nas pričakala dva člana čebelarskega društva Prevalje in nas pospremila do njihovega člana g. Žvikarta. Družina Žvikart nam je pripravila prisrčen sprejem in nas pogostila z domačimi dobrotami in moštom. Spoznali smo se z njihovim načinom čebelarjenja in njihovimi pridelki. Ob tem je bila priložnost za izmenjavo izkušenj glede zdravljenja proti varoi, trenutno največji nadlogi čebelarjev. Z zanimanjem smo prisluhnili, kako koroški čebelarji sodelujejo  s turističnimi kmetijami in tako med seboj dopolnjujejo ponudbo.

Pot smo nadaljevali po dolini Meže do vasi Šentanel (znano koroško turistično vasico), kjer smo si ogledali Povhov mlin.  V lepo obnovljenem  mlinu  se je čas zavrtel nekaj desetletij nazaj in nas spomnil tistih časov, ko je  mlin še poganjala voda, ko je dišalo po sveže mleti moki in otrobih.    Kako prav nam je prišla prava koroška malica in sveži mošt. Ob zvokih domače glasbe so se nekateri celo  zavrteli. 

Prav dolgo se nismo mogli zadržati, saj nas je čakal še obisk mežiškega rudnika svinca in cinka.

Ob kratki predstavitvi in oblačenju v zaščitna oblačila, smo se podali  v neznan svet podzemlja. Ogledali smo si orodja, s katerim so pred davnimi časi kopali svinčevo rudo. Vsi smo si bili enotni, da je rudarski poklic zares težak. Redko kdo je preživel  trideset let dela v jami. Čeprav ni bilo toliko pogostih rudniških nesreč, pa je tu prah, ter težaško delo v podzemlju. Sedaj rudnik že deset let ne deluje več, ker je bila cena svinca tako nizka, da izkop ni bil dobičkonosen. Kljub temu pa v Mežici zbirajo stare akumulatorje in predelujejo svinec za izdelavo novih akumulatorjev.

Polni vtisov izpod zemlje smo se vrnili v vas Šentanel, kjer nas je na kmetiji Mikel čakalo pozno kosilo.  Že na dvorišču nas je pričakala domača  folklorna skupina iz Prevalj in nam odplesala venček koroških narodnih. Ob dobrotah koroške kuhinje nam je hitro minil čas in v  poznem večeru smo se odpravili proti domu.

Poslovili smo se zadovoljni, da smo preživeli lep jesenski dan in tako spet spoznali košček naše lepe Slovenije, kamor ne zaidemo vsak dan.